osnovno o Kazahstanu

Preden pričnem z našo zgodbo bom za lažjo predstavo navedel nekaj podatkov o Kazahstanu. Zračna razdalja med skrajno vzhodno in zahodno točko je cca 3000 km, med severno in južno pa 1700 km. Kar pomeni da je razdalja V-Z 2,5 krat večja kot razdalja Ljubljana – London oziroma enaka razdalji Istanbula – Dublina.

Ja, razdalje so v Kazahstanu prav neverjetne. Ko še k temu prištejemo izredno redko poseljenost (le cca 17 milijonov prebivalcev) dobimo počasi pravo sliko o razsežnostih, ki nas čakajo.

V Kazahstan smo prišli na njegovi severni meji nekje ravno na pol poti med zahodom in vzhodom kakšnih 140 km južno od mesta Čeljabinsk. V načrtu smo imeli vožnjo do Aralskega jezera in nato v smeri zahoda vse do obal Kaspijskega morja. Za to traso smo imeli rezerviranih ravno en teden. Ali bo en teden dovolj? Ne, ne bo! Kazahstan je obupno težaven za potovanja z avtom, primerljiv le z Mongolijo!

Prečkanje meje med Rusijo in Kazahstanom

Sicer ne vem točno zakaj, ampak nikakor si ne bi mislil, da nas bodo v Kazahstanu preganjale nevihte in deževje. Kakor hitro prečkamo mejo opazim grozeče oblake. Vozimo v njihovi smeri. Paranoja in strah pred točo je v meni globoko zakoreninjena. Nikakor ne morem pozabiti sodnega dne pred Istanbulom nekaj let nazaj. Ni ravno mnogo stvari katerih me je strah, ampak ne bi si želel ponovitve tega popoldneva v Turčiji.

Pozno popoldne prispemo v prvo večje mesto in sicer v Kostanay. Vse namočeno, luže, blato povsod. Nimamo  časa se čudit vremenskim dogodkom. Nujno moramo poiskati banko ali menjalnico ter priti do denarja. Z vsakim nadaljnim kilometrom bomo dlje od civilizacije. Kljub relativno pozni uri najdemo odprto banko. Pogled na Zorico je vedno lep, ampak s kupom denarja pa še toliko lepši 🙂 .

Vozimo po ulicah in cestah Kostanaya in iščemo nekaj, kar bi asociralo na nam tako ljub šašlik ali pa vsaj nekaj njemu podobnega. Parkiramo pred policijsko postajo in se napotimo do skupine mladih policajev.  Slab stavek ali dva in že smo napoteni v majhen lokal. Še minuta ali dve in že je pred nami poln krožnik. Ni ravno šašlik, ampak je božansko dobro. Za zelo majhen denar smo preskrbljeni do naslednjega jutra.

Po severnem Kazahstanu, ravnine dokler seže oko

Kamor seže pogled ravnina. Tu in tam teren le malo vzvalovi. Vozimo proti Astani. Še kakšnih 200 km in bomo zavili proti jugu, na cesto A16. Tam nas čaka neznano, ampak ne danes. Edina skrb, ki nam je ostala za danes je poiskati primeren prostor za kamp. Po poskusu ali dveh le najdemo majhen brezov gaj. Naravnost idilično. Idilo še povečujejo meglice, ki so se ravno začele dvigovat in naredijo naš mali gaj še toliko bolj zapeljiv in celo malo skrivnosten.

Prebudimo se v mrzlo jutro. Večerne meglice kar nočejo izginit, celo prerasle so v pravo jutranjo meglo, ki nas spremlja kar dober del poti.

Razen nekaj precej velikih lukenj je cesta proti Astani precej dobra. Vendar sedaj smo zavili proti jugu. Zavili smo na cesto A16. A16 je glavna povezava sever – jug in torej bi morala biti precej OK. Ne vem zakaj sem tako skeptičen nad takšnim razmišljanjem?

Prizor, ki je tako tipičen za Mongolijo se odpre pred nami. Po pokrajini vodi 5, 6, 7 vzporednih kolovoznih poti. Odgovor zakaj je tako, nam je že znan. Ceste so tako uničene, da se je bolje peljati kar po njivi kot po obstoječi “cesti”.  Do Arkalyka, kjer je križišče imamo še kakšnih 150 km poti. Ali bo vseh 150 km takšnih? To bi pomenilo 6-7 ur za 150 km in po teh 6-7 smo še vedno na začetku. Se je začela piz… , ki smo se je tako bali.

Proti večeru dosežemo kraj Turgay. Odpravimo se po “nakupih” saj imamo za večer planirano nepozabno čago sredi ničesar 🙂 Avto parkiramo pred vaško trgovino in z zanimanjem spremljamo dogajanje na ogromnem vaškem trgu. Vidimo, da se nekaj dogaja. Pred eno stavbo na vogalu trga se zbira množica, vsa v izbranih oblačilih. S Tanjo se smukamo okoli njih in igrava neizmerno radovedna tujca. Vse v želji po povabilu na ta skrivnosten dogodek. Vsi naju zrejo kot vesoljca, ampak nihče se naju ne usmili in tako ostaneva zunaj z dolgimi nosovi in nepotešeno radovednostjo.

Kar malo razočarana se vrneva v avto, ko Matic zakliče iza vogala. Tukaj se dogaja. Gas in z avtom proti skupini mladih. Šele sedaj prepoznamo dogodek. Za poroko gre. Mladina nas brez zadrškov povabi medse in kar hudo nam je ko se moramo poslovit. V trenutku so pozabljene obupne ceste, v trenutku je pozabljeno milijon ogromnih lukenj, v trenutku je pozabljena zamuda in vse skrbi. Na krilih mladostne energije vozimo v najlepši sončni zahod.

Po A16 proti Aralskemu morju

Besede dekleta, ki izredno ljubi planinske vršace, najlepše opišejo neizmerno lepoto kazahstanske “praznine”: Ta ravnina in ta “nič” mi postaja všeč. Občutek svobode, ki ga ponuja pogled je neizrekljiv. Le doživetje nudi dovolj dobro pojasnilo.

Večer ugaša in pobudo prevzema noč. Še kakšno minuto uživamo v popolnem večeru,…

Lepota neznanih, neprehojenih poti je ravno v neznanem. To neznano postreže z novimi izkušnjami, ki pa so lahko prijetne ali manj prijetne.  Prednost neznanih poti je tudi v tem, da nam se zjutraj še sanja ne, kako bomo že za kosilo preklinjali. Tako je bilo tudi današnje jutro. Včerajšni dan se je končal idilično, danes pa nas je čakalo le še kakšnih 200 km in že smo na cesti M32 tik pred Aralskim morjem. Ja pa ja! V kolikor bi vedeli kaj nas čaka, ne vem če bi kateri koli izmed nas sploh prišel to jutro iz šotora.

Karta Kazahstana je že začela razpadat, toliko krat smo jo razgrnili. Vedno znova in znova preverjamo, da smo na pravi poti. Cesta, ki smo jo izbrali spada po kategoriji na raven naših regionalk, po karti je najboljša izbira. V naravi je vse drugače. Cesta vse ožja in ožja. Tolaži nas le pogled na množico sledi, ki so jasno vidne. Torej promet le teče. Proti opoldnevu nas po oceni čaka le še kakšnih 40 km in najhuje bo za nami. Pridemo do vasice, za katero cesta počasi izginja. Vztrajamo na naši poti, ko počasi ni poti naprej. Cesta izginja v močvirju. Kaj naj naredimo? Dva dni se prebijamo in sedaj ni poti naprej. Skoraj nemogoče je opisati misli in občutja, ki se v takšnih trenutkih podijo po glavi. Dnevi do izteka vizuma so vse bliže, mi pa nikakor ne moremo do ciljev o katerih sanjamo zadnje leto. Ali bo vse padlo v vodo? Vso načrtovanje zaman? Hkrati pa še odgovornost do sopotnikov. Na trenutke umikam pogled, saj sem jih na koncu koncev jaz pripeljal v slepo ulico sredi ničesar. Izkušnje mi govorijo, da moramo ohraniti trezno glavo. Nikakor se sami ne smemo podati v močvirje. Kaj če obtičimo z avtom? Kdo nas bo tukaj našel? Kdo nas bo tukaj izvlekel?

Poskusimo še po drugi poti, vendar tudi ta zahteva vrnitev. Ne preostane nam drugega, kot da se vrnemo v zadnjo vas in povprašamo o poti. Odgovor, ki smo ga dobili, je bil takšen: v kolikor vidite sledi, potem je pot prevozna, v kolikor ne, potem žal. Pritisk zamude nam načenja živce. Botrojuje odločitvi, da poskusimo močvirje obvoziti z desne. Navodilo smo dobili, da moramo imeti drevesa ves čas na desni. Tri drevesa sredi stepe so resda kot svetilnik, ki pa nam ne sveti dovolj jasno.

Črv gloda vse močneje. Črv, ki nam govori obrniti in nazaj. Nazaj po poti, s katero smo se borili zadnja dva dni!