Z avtom do Nordkapa
Prav noben superlativ, ki opisuje Lofote ni pretiran. Ampak pot kliče dalje in tako smo ponovno smo na E6. Je naša zvesta spremljevalka oziroma bolj pošteno smo mi njeni zvesti spremljevalci že vse od vstopa na tla vikingov. Je glavna kopenska žila v smeri sever jug. Kljub temu je promet na njej relativno redek. Proti severu je na njej že skoraj več severnih jelenov, kot pa vozil.
Sam se nikakor ne bi mogel strinjati z nedavno prebranim, da je zadnji del vožnje do Nordkapa dolgočasen. Nikakor ga ne bi želel izpustiti. Resda je mogoče manj spektakularen, ampak prav priležejo se malo bolj umirjene vsebine po vsem doživetim.
Prihod in doživljanje Nordkapa sem že opisal v enem izmed predhodnih objav, tako da se bom sedaj posvetil našemu nadaljevanju, in sicer deželi tisočerih jezer.
Od Nordkapa do Finske, dežele tisočerih jezer
Le kakšne tri ure vožnje od Nordkapa je za nami in že prečkamo mejo. Nikjer nobene carine, ne policije, nikogar. Že vozimo po cestah, od koder prihajajo legendarni vozniki relija in formule 1. Kar nam je takoj padlo v oko je njihova vožnja oziroma ne ravno 100% striktno držanje pravil. Čeravno sem precej umirjen voznik, pa na Norveškem vseeno pretiravajo. Tukaj se počutim že bolj domače. Domače vse dokler ne poskusim prebrati česar na kakšni tabli. No ja, spomnim se naših vzhodnih sosedov in se ponovno počutim domače.
Gorata pokrajina Norveške je že davno za nami. Neskončno ravne ceste skozi neskončne gozdove. Ritem prekinjajo le pogledi na tisočera jezera, ki se razprostirajo z leve in z desne. Ves čas le rahlo navzgor in navzdol. Kot bi vozili po ogromnih sipinah. Včasih nas preseneti kakšen manjši val, kar se odrazi z dvigom naših hvala bogu praznih želodcev proti nebu.
Prva noč na Finskem
Bliža se večer. Čas je za iskanje mesta za kampiranje. Tukaj ga resnično ni težko najti. Zavijemo vsega nekaj metrov z glavne ceste in že imamo čudovito mesto za kampiranje. Veselje malenkost kvari pogled na kip medveda ob zaprti gostilni in na tablo z medvedom ob gostilni in nagrobnik ob gostilni. Ampak ne damo se motit. Mogoče so tudi tukaj zgolj gledali nadaljevanko o Grizli Adamsu in od tod navdušenje nad kosmatinci. Žal ni nikjer žive duše, da bi ga lahko povprašali.
Ogenj že gori. Delno za preganjanje komarjev in delno za moralo. Po predobri večerji in pivu je svet že lepši. Ponovno ga zmotijo le glasovi, ki prihajajo z druge strani jezera. Kaj za ena žival bi le lahko bila odzvanja v naših mislih. Bolj za lasten mir opraviva z Maticem krajši obhod, vendar kaj hitro se ne obremenjujeva preveč. Saj smo na Finskem, sredi ene izmed najredkeje naseljenih pokrajin. Sredi divjine. Se še lahko čudimo? Ne, raje uživamo v zadnjih večerih polnočnega sonca.
