Po Turčiji (4) (2013)

June 29, 2013
Posted in Potovanja
June 29, 2013 Andrej Pulko

Proti jezeru Van

četrtek, 27.06.2013

Ob sončnem vzhodu sva že na nogah in sledi jutranje umivanje in nato pospravljanje tabora. Zajtrkovala bova že kasneje. Kdo bo pa jedel ob petih zjutraj? Deževalo ni, reka ni narasla, tako da lahko greva lepo nazaj čez reko in nato poiščeva cesto ter naprej proti jezero Van. Smer Iran in gas!

Po prečkanju globoke doline in čudovite reke sva si na manjšem prelazu privoščila zajtrk. Zajtrk (kahvaltı) sva jedla v lokalu ob cesti, kjer so se ustavljala vsa mogoča vozila, ki so prihajala iz obeh smeri. Zajtrk je zajtrk, kjer nimaš nobene izbire. Je, kar je in to lahko dobiš. Tako sva dobila nekaj kruhu podobnega in nekakšno skuto, ki pa je bila malenkost bolj suha od naše. Vse skupaj sva dobila postreženo na kosu časopisnega papirja. Kruh sva tako namakala v suho skuto in počasi napolnila trebuha. Ni bila tako slabo kot je bilo vse skupaj suho. Sedaj sva se že navadila na čaj, tako da je bil ta že obveza po obrokih, včasih pred obrokih in tudi mnogo krat med obroki.

Med Kurdi

Ostalo nama je še nekje pol etape. To pomeni cca 500 km. Že v Hatuši je prebivalstvo po nacionalnosti mešano in sicer je nekje pol Turkov in pol Kurdov. Sedaj pa prihajava v območje, kjer je vedno več Kurdskega prebivalstva. Še danes naše zunanje ministrstvo odsvetuje potovanje v te kraje oziroma svetuje skrajno previdnost. Sama sva naletela zgolj na izredno prijazne domačine, ki so pripravljeni na vsakem koraku pomagat in tudi na vladne vojaške enote, ki konstantno patruljirajo po cestah. Ob cestah sva vse pogosteje videvala zabarikadirane vojaške postojanke in opazovalnice kot tudi vojaška vozila, ki so v skupini najmanj dveh patruljirala z mitraljezom pripravljenim na strel po okoliških cestah. Ali je vse skupaj preventivne narave ne vem. Nisva imela vtisa, da je kar koli narobe, ampak premalo časa sva bila v tem okolju, da bi lahko realno podala kakšno oceno.

Vožnja še vedno poteka po na videz sušni pokrajini, ki je prekrita z žitnimi polji. Pokrajina je ves čas rahlo valovita in tu in tam prečkava kakšno reko ali jezero, ki napaja žitna polja.

Čeprav sva bila prepričana, da si bova kosila naredila iz najine zaloge hrane, se je obrnilo drugače. Ob poti prispeva v en manjši kraj in v trenutku pade odločitev, da si poskusiva tukaj najti kaj za pod zob. Želja po odkrivan ju  novega se ne nanaša zgolj na zgodovino, kulturo in naravo. Nanaša se tudi na kulinariko. Kako dobro sva se odločila.

Nepoznavanje turškega jezika je obvladljiv problem, saj jezik rok in gest vsi poznajo. Kakor hitro sva stopila iz avta, so naju pospremili radovedni pogledi. Kaj le dva tujca s kolesi na strehi počneta tako daleč na vzhodu. Tukaj v teh krajih ni niti domačega turizma, kaj šele da bi se tukaj potikali tujci. Hitro povprašava oziroma bolje pokaževa na prazne želodce dvema mladima fantoma, ki naju vljudno pospremita do lokala, kjer se bova po njunem mnenju najedla. Sedeva v majhen lokal, ki premore nekaj stolov in nekaj miz. Vse skupaj je že zelo častitljive starosti. Zraven naju sedi velik starejši možak. Oblečen v debele hlače, debelo suknjo in s čepico na glavi. Po mojem je kakšen pastir ali kaj podobnega. Tudi drugi gostje so domačini, ki so prišli nekaj prigriznit.

V takšnih lokalih hrane ne moreš naročit. Izbereš lahko med dvema – tremi vnaprej pripravljenimi jedmi in to je to. Na angleščino kar pozabi. Vse se dogovarjaš s kazanjem in nasmehom. Vsak od naju si izbere drugačno jed. Jaz sem si izbral meso v nekakšni juhi, za Matica pa nisem prepričan kaj je jedel. Skratka, moje je bilo božansko dobro. Kruh in meso kuhano v nekakšni juhi in še riž. Resnično fantastično! Noro sva se najedla. Če potujete, vedno jejte v najbolj preprostih lokalih, kjer jedo domačini. Tako se ne boste nikoli zafrknili.

Vožnjo nadaljujeva in se še tu in tam ustaviva. Če ne drugo je razlog čaj, le da se ustaviva in tako ali drugače komunicirava z domačini. To bogati potepanja po tujih krajih. Saj niso tuji, samo poznamo jih še ne.

Kampiranje ob jezeru Van

Pozno popoldan končno ugledava jezero Van. Jezero Van je nekaj posebnega. Jezero Van je največje jezero v Turčiji in je dolgo 120 km ter 80 km široko. Največja globina je 457 m. Jezero je močno bazično in je vulkanskega izvora, ter nima iztoka. V zgodovini je lava iz bližnjega vulkana zaprla pot iztoku in tako je še danes.

Vožnjo nadaljujeva po severni obali jezera. Po kratkem izletu do bližnjega manjšega jezera se vrneva do jezera Van, kjer pričneva iskati prostor za spanje. Po celo dnevni vožnji sva že precej utrujena, tako da si želiva le še postaviti kamp in najine udobne stole, ter uživati in počivati ob jezeru ter opazovati oddaljene ognjeniške vrhove.

Po krajšem iskanju najdeva prostor za šotor ob obronkih mesta Ahlat. Zemljišče je del plaže in verjetno pripada bližnjemu »hotelu«. Tam sva tudi plačala kampiranje. Ob prihodu sva opazila večjo družino, ki je ob obali jezera uživala ob pikniku v pozno popoldanskem soncu.

Kakor hitro sva pričela s postavljanjem šotora, nama je prišel na pomoč mlad fant. Sprva sem mislil, da je uslužbenec. Šele kasneje sem skozi pogovor ugotovil, da je član te velike družine in je zgolj želel pomagat. Kasneje sva še spoznala skupino deklet, s katerimi sva imela prav prijeten in sproščen pogovor. Presenetile so me s sproščenim in zabavnim fotografiranjem, kar me je pritegnilo in napeljalo na pogovor. Bolj ali manj vsa dekleta še študirajo ali pa so že zaključile s študijem. Prav tako je fant, ki sem ga spoznal malo prej del njihove družine in ravno tako študira v Istanbulu.  Prav lepo mi je bilo z njimi in mi je bilo kar malo žal, ko so zapuščale plažo in s tem tudi najin kamp.

Vožnja in vzpon po pobočjih stratovulkana

petek, 28.06.2013

Že prejšnji večer sva naredila načrt za današnji dan. Prvo si greva ogledat bližnji vulkan, nato se vrneva do jezera in popoldansko kopanje. Potem pa še večerni ogled mesta Ahlat in nato mogoče kakšno pivo in počivanje ter nabiranje moči za naslednji premik.

Dan sva začela s tradicionalnim zajtrkom, ki je v tem primeru bila nekakšna juha z rižem in kruhom. Po zajtrku sva se odpravila proti stratovulkanu Süphan Dağı, ki je s svojimi 4058m drugi najvišji vulkan v Turčiji. Yetija sva parkirala ob vznožju in sicer na zahodnem delu vulkana. Pogled na vrhu so nama zakrivali oblaki. Čeprav leži jezero Van na višini 1719 m nad morjem, je bil zrak prav prijetno topel. Mogoče je bilo kakšnih 25°C. Kakor hitro sva stopila iz avta naju je pričakala strnjena reka lave. Oprtala sva si vsak svoj nahrbtnik in počasi zagrizla navkreber. Garmin je pridno beležil najino pot kot tudi najino napredovanje. Naučil sem se že, da je dobro imeti ob sebi takšen pripomoček, ki ti pomaga v trenutkih, ko je potrebno sprejeti kakšno odločitev na terenu. Počasi napredujeva in uživava v pokrajini. Sprva sva bila kar trdno prepričana, da bova prispela na vrh, vendar sva to željo in upanje kmalu opustila. Z vsakimi 100 m višinske razlike je postajalo občutno hladneje. Za povrh pa je vedno bolj pihalo. Hitro sva ugotovila, da se preprosto nisva dovolj dobro pripravila in se morava vrniti. Vračala sva se po globoki strugi, ki jo je izdolbel hudournik. Čeprav imam precej dobro orientacijo v naravi, sem jo v globoki soteski kar hitro izgubil. Garmin nama pomaga najti pravo smer in z malo muke in dodatni višinskimi metri sva bila ponovno na pravi smeri in kmalu tudi pri avtu.

Ob vrnitvi v kamp, sva se odločila za kopanje. Vsekakor se za kopanje ne bi odločila, v kolikor to zaradi »prijetnih« vonjev, ki sva jih širila, ne bi bilo že skrajno nujno. Voda je imela mogoče kakšnih 20°C. Hkrati pa je občutek, kot da se kopaš v jezeru soda bikarbone. Voda ima popolnoma identičen okus. Ko greš pa iz jezera, pa kot da si se kopal v pralnem prahu. Resnično drugačno kopanje, kot smo ga navajeni.

Po opravljenem knajpanju je bil čas za počitek in proste popoldanske vsebine. Jaz sem jih izkoristil za ogledovanje okolice s fotoaparatom v roki.

Večer pa je minil v lovu za pivom. Piva nisva videla že nekaj dni. Menila sva, da nama bo zelo pomagalo pri zdravljenju najinih opeklin. To je bil edini razlog, da sva ga vztrajno iskala po trgovinah gor in dol po celem Ahlatu. Pregledala sva nič koliko trgovin, vendar niti sledu o pivu.

Ko sva se vračala v najin kamp je Matic ob cesti opazil kiosk in za tretjo polico tudi pivo. Vse to je opazil in videl ob hitrosti cca 70 km/h in to skozi majhna vrata in še ob obilnem lastniku kioska, ki je zastiral pogled! Tako, z muko in vztrajnostjo sva prišla do najinega piva in še čipsa za povrh. Kaj je lepšega kot sesti v uživaški stol (naslonjalo in odprtina za pločevinko), poslušati valove jezera ter zreti v vrhove gora, ki izginjajo onkraj tega drugačnega jezera.

Zavedanje, da sva dosegla skrajno točko najinega potovanja in da se jutri že obračava proti jugozahodu me je navdala z rahlo otožnostjo. Najina skrajna točka je bil stratovulkan, ki je od Irana oddaljen zgolj kakšnih 80 km. Nič še eno pločevinko imava. Ta nama bo pomagala pregnati trenutke otožnosti.

Hasankeyf in mogočen Nemrut Dagi

sobota, 29.06.2013

Današnji plan je sledeč. Vožnja Do Hasankeyfa in na to v smeri gore Nemrut Dagi. V kolikor nama bo uspelo bova poskusila taboriti nekje pod vznožjem gore Nemrut Dagi. Vse skupaj je nekaj več kot 500 km, kar pa zna biti glede na teren in vmesne oglede precej.

Še zadnji pogled na jezero Van in zasnežene vrhove v ozadju in že sva popolnoma osredotočena na današnjo pot. Ura je sedem zjutraj in zunaj je že 32°C. Danes bo peklensko vroče. Voziva po skalnati divjini, ki jo le tu in tam prekine kakšna manjša reka, ki izvira v teh planinah. Dve veliki zgodovinski reki, in sicer Evfrat in Tigris, se napajata in izvirata v področju, skozi katerega ravno voziva. Porečje teh dveh rek je zibelka civilizacije, kot jo poznamo danes.

Levo in desno bolj ali manj skalnata pokrajina, ki pa jo razbijejo zelena področja, ki se raztezajo v dolinah rek. Za anatolijsko planoto so bila značilna predvsem žita, tukaj pa vidiva precej polj koruze. Tudi v tem skrajnem jugovzhodnem delu Turčije, tik ob meji z Sirijo in Irakom, se mesta izredno razvijajo. Prav nobene razlike ni v primerjavi s preostalimi področji v Turčiji. Vidiva ogromno novih stanovanjskih sosesk, zelo ličnih stanovanjskih blokov kot tudi zelo urejeno infrastrukturo.

Center tega področja je mesto Batman. V mestu Batman se obrneva v smeri juga in sicer ob reki Tigris voziva do zgodovinskega mesta Hasankeyf. Mesto je preživelo devet različnih civilizacij. Arheološko kot zgodovinsko je izredno pomembno. Danes ga ogroža gradnja jezu Ilisu. Zahodno evropske države močno pritiskajo na Turško vlado in preko Svetovne banke poskušajo preprečiti izgradnjo jezu, kar bi pomenilo poplavitev področja mesta Hasankeyf in z njim svetovne kulturne dediščine.

V Hasankeyf sva prišla še dopoldan. Ko sva stopila iz avta je bila vročina skoraj nevzdržna. Temperatura zraka je bila 42°C, vendar vročina je bila nevzdržna. Nevzdržna je bila verjetno tudi zaradi pregretega skalovja in popolnoma mirujočega zraka. Dodatno pa so še prispevali mehurji na rokah, ki so bili vsak dan večji. Ogled sva opravila dokaj na hitro, saj je bila vročina skoraj nepopisna. Prijetno je bilo edino posedanje v jamah, ki sva jih našla ob potikanju po kraju. Precej zgodovinskih ostankov se obnavlja in je dostop onemogočen. Tako je tudi z trdnjavo, ki se pne nad reko Tigris. Reka Tigris deluje prav prijetno in s slikovito pokrajino ustvarja prizore, ki še kako kličejo po fotoaparatu. Kratko bivanje v Hasankeyfu nama je hitro pričaralo prizore, kot so jih videvali zadnja tisočletja popotniki, ki so hodili tod mimo. Kot da se je čas ustavil.

Nemrut Dagi, gora ki nas je začarala

Po obisku Hasankeyfa sva se obrnila proti gori Nemrut Dagi. Nemrut Dagi je gora v južni Turčiji, ki je znana po množici veličastnih kipov, ki obdajajo grobnico kralja Antiochusa, kralja, ki je vladal v letih 70-38 pr.n.št. Grobnica leži na vrhu gore in se nahaja 2134 m visoko. Grobnica je dejansko gomila visoka 49 m in s premerom 152 m. Bogovi, na zahodni strani so grški bogovi. Na vzhodni strani pa se nahajajo armenski in iranski bogovi.

Do gore sva prispela pozno popoldan. Na srečo se skoraj do vrha lahko pripelješ z avtom. Vožnja na vrh je bila tekma s časom, saj sva želela ujeti sončni zahod na gori. Po parkiranju avta pa se je začel še tek na vrh. Problem je bil, saj nisva vedela kako daleč je vrh in kako dolgo potrebujeva do vrha. Na vrhu naju je čakala množica ljudi kot tudi spektakularen pogled na goro kot tudi na okolico. Z vrha se vije čudovit pogled na skrajni rob Mezopotamije kot tudi na okoliško pokrajino. Sprehajava se med vzhodno in zahodno teraso ter občudujeva delo človeških rok in človeške vztrajnosti. Ob prihodu na goro sva izvedela, da lahko na gori, ki je hkrati nacionalni park, preživiš noč. Tako lahko doživiš sončni zahod z grškimi bogovi ter sončni vzhod z iransko – armenskimi bogovi. Okolje in atmosfera sta fantastična.

Že v temi odhajava z gore, sedaj pa standardno vprašanje: Kje pa bova danes spala? Kot še vedno se bo nekaj našlo. Pri tem nama hitro pomaga prijazen možak Murat, ki nama ponudi spanje v njegovem kampu. Kamp pa ja. Na koncu spiva na travnato makadamskem parkirišču, ki se po potrebi spremeni v avtobusno postajo. Na tako imenovanem kampu z veliko truda spraviva kline v »zemljo« in šotor končno stoji. Privoščiva si še toplo pivo iz pločevinke in že se odpraviva spat. Ponoči, enkrat proti jutru, naju prebudi hrup in galama. Kaj pa je sedaj to? Ugotoviva, da se nama je skoraj v šotor zapeljal avtobus in da je tukaj dejansko nekakšna postaja. Preutrujena sva, da bi si delala prevelike skrbi in zaspiva naprej.