Ponosni lastnik Skode Yeti sem od okt. 2010. Iskali smo avto, ki bi nam omogocal ziveti zivljenje, kot si ga zelimo. Pred nakupom smo bili malo v dilemi predvsem glede velikosti (nazven dokaj majhen). Z mnogimi prevozenimi kilometri in dodatnim stresnim kovckom na strehi se je pokazal skoraj za idealnega sopotnika.

Spodaj je izbor iz nekaterih mojih ali nasih potepanj, kjer se je Yeti se posebaj iskazal.

1). Albanija:

Zaradi sorazmerne blizine in izredno lepe, divje, raznolike pokrajine me vedno znova privlaci. V Albaniji sem prevozil kar vecji del drzave. Eden izmed najbolj divjih in lepih predelov je zahodni del Albanije in sicer dolina Theth in Valbona. Fotografije so iz doline Valbona, na kateri sem tu in tam opazil samo ultra kategornike kot so Landrover DEFENDER, Mitsubishi L200,… in YETI. Na odsekih je bila vožnja na meji “norosti”. V kolikor bi vedel kaj me čaka se je sigurno ne bi lotil, ampak obstaja samo ena pot iz doline.

Nekaj fotografij je še iz prelepih plaž južne Albanije, kjer sem potreboval pomoč moje zveste spremljevalke Hatiko.

 

2). Bolgarija:

Druga izredno priljubljena destinacija za tedenske pobege je Bolgarija. Podobno kot velja za Albanijo, je tudi Bolgarija geografsko izredno razgibana dežela. S kovčkom na strehi, s kamp opremo v njem, izredno majhno potrošnjo Yetija, je takšno tedensko potovanje stroškovno skoraj zanemarljiv strošek.

Nekaj fotografij je i SZ Bolgarije – Belogradchik, nekaj pa iz Rodopov, konkretno od Vražjega mostu.

 

3). Turčija:

V Turčiji smo z Yetijem prevozili vsaj že kakšnih 10.000 km. Za liter nafte sem v Turčiji že odštel 1,85 EUR-a. Tukaj še kako pride prav “šparavček” kot Yeti je. Prve fotografije so iz obale Črnega morja. Naslednje so iz področja Hatuše, enega izmed štirih velikih kraljestev. Posebej je bila zanimiva vožnja na vulkan ob jezeru Van (ob Iranski meji). Po zagotovilu, da pot obstaja, sva jo z nečakom iskala, vendar počasi je postajalo preveč noro tudi za naju 🙂 .  Potem  je še nekaj fotografij iz enega drugega potovanja po Turčiji, kjer so nam na divjem vzhodu ponoči in tudi čez dan sledili volkovi.

 

4). Iran:

V Iranu smo z Yetijem bili dvakrat. Cel Iran je bolj ali manj en ekstrem. Prve fotografije so prečkanje prelaza ob legendarni utrdbi Alamut. Tukaj smo naredili vzpon v neznano. Na kartah in na GPS-u te poti ni bilo. Videl sem jo le na satelitskih posnetkih. Poskusili smo in v cca 6 urah in opravljenih 30 km prečkali prelau na višini 3200 n.m. in direkten spust na -20 n.m (depresija, Kaspijsko jezero) in to s 110% natovorjen Yetijem, 4 osebe,…

Nato se nekaj fotografij iz poti na jug irana v eno izmed najbolj vročih in negostoljubnih pokrajin na svetu. V puščavo Dash-e-Lut. To puščavo spremljajo ekstremni vremenski pogoji. Neverjetna vročin, peščeni viharji, konstanten močan veter. “Pekel” na zemlji. 15 minut pred sončnim zahodom 47,5 °C. Zrak tako vroč, kot bi dihal na sušilec za lase. Yeti polno naložen, brez problemov,…

Zadnji set fotografij pa je iz slanega jezera Urmia, ki je eno večjih slanih jezer na svetu. Dolgo cca 140 km in široko 55 km. Bila super izkušnja.

 

5). Mongolija:

Vožnja do Mongolije in sama vožnja v Mongoliji je povsem nova dimenzija “uničevanja” vozil. Zaradi nemogočih razmer smo sicer skrajšali pot in smo ostali le v zahodnem delu – Altaju. Zanimiva je zgodba o srečanju z ruskimi ribiči, ki so bili na poti z dvema neuničljivima LC. Kljub neuničljivosti so eno tako poškodovali, da so nekaj dni čakali na popravilo, da so se lahko vrnili v Rusijo. Na isto pot smo se par dni kasneje podali mi.

 

6). Kazahstan:

Vožnja do kanjona na reki Charyn oziroma njen vzpon se je tudi vršil na meji mogočega. Rangereji, ki so varovali park, so nam dovolili z avtom povsem do reke, vendar z opozorilom, da je vrnitev iz kanjona možna le z resnim 4×4 vozilom.

 

Menim, da je potrebno povdariti, da smo vsa potovanja opravili sami, samo ena ekipa, brez takšne ali drugačne zunanje podpore. Zakaj to povdarjam? Le z avtomobilom, ki mu popolnoma zaupaš, si upaš na takšne poti.