Po Rusiji – I del (Mongolija 2015)

August 8, 2015
Posted in Potovanja
August 8, 2015 Andrej Pulko

Ruske ravnice

Pot po Rusiji nam ni predstavljala zgolj poti do Mongolije. Rusijo, največjo državo na svetu smo želeli “okusiti” vsaj malo. Doživeti nepredstavljivo velikost, doživeti nepregledne ravnice, doživeti neprehoden in neskončen sibirski gozd, doživeti ljudi, ki v tem surovem in trdem okolju živijo.

Pred nami je nekaj več kot 4.500 km ruskih cest. Etape so tekle v naslednji smeri: Kursk – Voronezh – Saratov – Samara – Ufa – Chelyabinsk – Omsk – Novosibirsk – Tashanta.

Ukrajinsko – rusko mejo smo prečkali nekaj kilometrov pred Kurskom. Ob vstopu v Rusko federacijo smo se prvič srečali z neizprosno rusko administracijo. Vojska, policija, cariniki, prav vsi so neizprosno resni in strogi. Takoj nam je postalo jasno, da z ruskimi uradnimi osebami ne bo šale. V kolikor menite, da vam bo evropski potni list ali dejstvo da ste turist pri uradnih postopkih kaj v pomoč, se krepko motite. Pomaga vam edino znanje ruščine. Brez znanja jezika in brez znanja cirilice ste v kar resnih težavah.

Prečkanje meje in ruska birokracija

Na meji vas pričakajo formularji, ki so v ruskem jeziku in seveda v cirilici. Kasneje smo ugotovili, da ponekod imajo carinske formularje tudi v angleščini, vendar je to bolj izjema kot pa pravilo. Skratka, tik pred temo se še spopadamo z rusko birokracijo, formularji,… Na koncu se nas le usmili eden izmed carinikov ter s skupni močmi izpolnimo kar je izpolnit potrebno.

Končno, prvi izmed ciljev je za nami. Vstopili smo v Rusko federacijo. Sedaj pa gas in prevoziti vsaj par kilometrov in se tako odmakniti od “vroče” ukrajinsko-ruske meje in si poiskati nekje prostor za taborenje. Po kakšnih 30-40 km nas tema prisili, da zavijemo z regionalke in nekje med vasicami in polji poiščemo prostor za kampiranje.

S pogledom na mirno gladino in čaplje, ki čakajo na svojo priložnost, hitimo s postavljanjem šotorov. Še hitra večerja in že smo v šotorih. Spanec nas utrujene premaga v vsega nekaj minutah.

Po kakšni uri ali dveh nas prebudi hrup. Hitro ugotovimo, da je hrup od nekakšnega stroja. Čeprav se bliža polnoč, skušam verjeti, da je to kakšen traktor ali kaj podobnega. Poskušamo spati dalje. S časoma je hrup vse močnejši. Zdi se nam, da ta stvar prihaja vse bližje. Nisem več ravno prepričan, da gre za kakšen kmetijski stroj. Kaj pa če je tank? Zvok je že takšen. Ampak tank ne bi bil samo eden. Ne da mi miru. Grem iz šotora. Precej daleč opazim luči na polju. Ne vem kaj je, ampak tank že nima luči. Bomo že jutri ugotovili kaj je povzročalo ta neznanski hrup.

… se nadaljuje