J Italije (2014) – Vezuv in vzhodna obala Apeninskega polotoka

April 15, 2014
Posted in Potovanja
April 15, 2014 Andrej Pulko

Vzpon na Vezuv

Vezúv (italijansko Vesuvio) je 1.279 m visok ognjenik ob obali Neapeljskega zaliva, približno 10 km vzhodno od Neaplja v južni Italiji.

Ognjenik je dejaven, čeprav v kratkem ne pričakujejo izbruha.

Vezuv je eden od štirih dejavnih ognjenikov v Italiji, in je nadvse zanimiv tako zaradi zgodovinskih povezav, kot tudi zaradi pogostosti izbruhov. Ob zadnjem izbruhu leta 1944 je umrlo 49 ljudi. Vezuv je najhuje izbruhnil 24. avgusta leta 79. Takrat sta bila uničeni dve mesti, Pompeji in Herkulanum. Pompeje je zasulo 30 m, Herkulanum pa 5 m vulkanskega prahu.

Skoraj na vrh Vezuva pelje cesta, kar sva vsekakor tudi izkoristila. Kakšnih 300 m pod vrhom se cesta konča in naprej je potrebno peš. Kakor hitro sva stopila iz avta sva občutila kar precejšen padec temperature. Na to sva bila vsekakor pripravljena.

AP_Italia_2014_925

Dobro oblečena in tudi obuta sva se po lepi in urejeni poti napotila na vrh. Vrh se nama je kazal še v precej lepem in prijetnem vremenu. Ob hoji navkreber nama je pogled begal k vrhu in hkrati proti Neapeljskemu zalivu. Oblaki in sonce so ustvarjali igro senc po celotnem Neapeljskem zalivu.

Tu in tam sem pogledal skozi objektiv in že mi je Zorica pobegnila. Za dekle z Vojvodinskih ravnic se je precej hrabro spoprijela s pobočjem Vezuva. Mogoče slaba ura ali še manj in že je krater pred nama. Hoja po kroni kraterja je posebno doživetje. Zreš v globino in nekako v podzavesti raste spoštovanje do moči, ki jo kaže narava. Narava na najbolj čudne načine ustvarja življenje kot tudi uprizarja smrt.

Proti Bariju in po vzhodni obali domov

Prehitro je prišlo jutro, ko sva se morala obrniti proti domu. Ampak, ne še ne greva “čisto” domov. Prečkala bova italijanski škorenj. Smer Bari oziroma nekaj kilometrov severneje se nahaja nacionalni park Gargano. Park zavzema celotni polotok in je precej velik. Nahaja se natančno nasproti Dubrovnika.

Prečkanje škornja je postreglo kar z nekaj zanimivimi kadri. Najbolj so me prevzela ogromna polja velikih vetrnih vetrnic kot tudi lepa zelena, rahlo valovita pokrajina z idiličnimi naselji, ki se stiskajo na vrhovih manjših vzpetin.

Slabe tri ure vožnje in cca 220 km in že ugledava Jadran, “naš” Jadran, ampak z druge strani. Ravno tako je lep in moder in kar nekako domač.

Za naju je to bil prvi obisk jugovzhodne obale Apeninskega polotoka. Po doslej slišanem sem si predstavljal kot dolgočasno, pusto in umazano obalo. Moram reči, da je vse prej kot to. Nacionalni park Gargano je fantastičen.Obala je razgibana, prepredena z zalivi. Zaledje je gričevnato. Nasadi oljk so skoraj neskončni. Izmenjujejo se z gozdovi, ki izginjajo v daljavi. Vožnja po polotoku je fantastična. Tukaj bi bil raj za kolesarjenje, tako cestno kot tudi gorsko. Škoda, škoda da naju čas preganja.

Od zajtrka je minilo že precej časa. Lep dan poln dogajanja je naredil svoje. Lačna kot volka se odločiva, da sva si zaslužila nekaj za pod zob. Na kratko se ustaviva na skrajni točki polotoka in sicer v mestecu Vieste.  Tukaj sva se prepričala, da tudi tukaj znajo pripraviti noro, noro dober obrok. Oba sva jedla nekaj morskega. Bilo je norooo dobro. Na mizi kozarec vina, “gazda” že nese domači limoncelo. Že se sprašujeva: Ali resnično greva domov, mogoče pa ali pa vsaj en dan še tukaj. Nikakor, da se odločiva za dokončni odhod domov. Ne še. Greva še na sprehod po mestu, ki je pravo nasprotje urbanega kaosa Neaplja in Sorenta. Mir. Ampak nekaj pa te kraje vsekakor povezuje. Povezuje jih nekakšna notranja lepota in čarobnost juga.

Tukaj je padla odločitev o naslednjem “študijskem” ogledu Pulije in Kalabrije.

Ura je že skoraj 17:00, pred nama pa še natančno 992 kilometrov poti. Popolnoma mi je vseeno. Bova že nekako.

Polna sončnega juga, vtisov, zvokov, okusov hrane in okusu dobrega vina in limoncela, z nasmehom odtipkava na garminu naslednjo destinacijo – “home”.

Smer sever, smer Slovenija. Noč naju ujame v bližini Riminija. Vse do Riminija sva uživala v razgibani pokrajini in prelepi cesti, ki naju je ob Jadranu peljala na sever.

Domov prispeva ob štirih zjutraj. Za nama cca 3000 kilometrov poti. Utrujena kot konja. Jutri, prav za prav že danes naju čaka služba. Sedaj bi potrebovala vsaj kakšne tri dni, da malo prideva k sebi. Ampak, ni časa. Življenje teče dalje in z njim nove želje, načrti, plani in nove poti.