Šparta, legenda še živi
Po kakšni uri poti zavijeva na manjšem prelazu gozno cesto, ki naju pripelje do jase na kateri bova tudi taborila. Bilo je še kakšno uro in pol do spanja. Kaj ne bi se še nekam peljala. Tako lep večer je, da morava še nekaj videt. In tako greva. Bolj ali manj na pamet se voziva po lokalnih cestah in tako naletiva na manjši strnjen zaselek, ki leži na manjši vzpetini. Ulice pa tako ozke, da sva morala z Yetijem skoraj po dveh kolesih. Ko tako peljeva skozi, vidima da se na trgu nekaj pripravlja. Meni se kar zasvetijo oči. Uh, tukaj bo še danes nekaj. Peljeva še dalje ampak v mislih sem že na tem trgu.
Veselica po grško
In tako se je tudi zgodilo. Vrnila sva se. Ampak Andrej je nekaj slutil, zato sva avto pustila na začetku naselja in obrnjen v smer odhoda. V garminu še markirava lokacijo, da v kolikor bova pozna, da ga lahko najdeva. In tako peš po kraju. Vidiva cerkvico okrašeno z zastavicami, zato slutiva da je nekakšno slavje. Ko bolj ali manj prehodiva cel kraj se vrneva peš na trg, ki je poln bolj ali manj praznih miz. Najdeva si po najinem mišljenju primerno mizo in se usedeva zanjo. Kaj kmalu do naju pride mladenič, ki nama razloži, da so žal vse mize zasedene. Pokaže nama na vsakem prtu napisan en priimek, kar tudi določa katera družina bo sedela za to mizo.
Zorica nič ne bo, žal. Tako bi tudi mogoče bilo, v kolikor ne bi bila v Grčiji. Že na tako natrpanem trgu najdejo prostor za še eno mizo, za katero posedijo naju. Še enkrat hvala. Ob pogledu na trg in okrašenost le tega bi se šel stavit za marsikaj, da bova nastopala v nekem filmu. Scena kot iz kakšnega filma. Noro. Spijeva, no ja spijem, prvo in nato drugo pivo, trg pa še kar prazen. Po kakšni uri ali bolj dveh pa se le napolni. Sčasoma se napolni do zadnjega kotička. Kakšen užitek je bil opazovati vse te prihajajoče ljudi. Ob nama je sedel tudi starejši možak, ki se je vsaj 15 minut z nama pogovarjal v grščini s takšnim užitkom. Vse razlage, da ga ne razumeva niso zalegle, ampak na koncu niti ni važno.
Ko se je trg napolnil, začnejo na mize nositi v ali folijo zavito hrano. Joj kako so mi tekle sline ob pogledu na tako lepo pečeno in dišeče meso. Z Zorico sva se prepričevala kako nisva lačna, midva bova že golaž ob šotoru in tako dalje (hrane ni bilo možno naročit). Tako se predava glasbi, ki je poglavje zase. Zakaj. Če bi zaprl oči in poslušal glasbo bi prisegel, da sva nekje vsaj v Turčiji če ne celo dlje na orientu. Kakšen zvok klarineta, kakšen vokal pevke, kašni ritmi.
S časoma, je lastnik gostilne ob kateri sva sedela, opazil najine sline, ki so verjetno segale vsaj do mize in naju povabil k svoji mizi. Ob “pogovoru” v grščini sva se tako najedla mesa in vsega kar je gostila njegova miza, da je bil svet še lepši. Vsekakor je ob pogovoru padla še runda ali dve, tako da je bilo vzdušje popolno.
Večer oziroma noč se je prevesila v eno izmed najlepših doživetij v mojem dotedanjem življenju. Popolnoma spontano, ne planirano. Samo za to doživetje in spoznanje bi se peljal na konec Peleponeza.
Po …. rundah piva in vsega ostalega in s pomočjo garmina, sva se vrnila do avta in kasneje do mesta, kjer je ob kakšnih enih ali dveh zjutraj bilo potrebno postaviti še šotor in vse ostalo. Ampak po takšnem dnevu in takšni noči ni nič težko. Šotor je bil hitro postavljen in za konec sva si privoščila še golaž. Nato pa končno spanje.
Štiri mogoče pet ur spanje in že sva pokonci. Polna vtisov in tudi zvonjenja v ušesih se odpraviva na vzhodno obalo Peleponeza.
