Grčija – Pelepones – Olympia

May 2, 2012
Posted in Potovanja
May 2, 2012 Andrej Pulko

Po Peleponezu do Olympije

Jutro na Lefkadi

… Zorica še spi. Na tiho se splazim iz šotora, fotoaparat v roke in malo po obali. Z morja se dvigajo meglice, ki so se ustavile ob strmih pečinah otoka. Prav magičen prizor. Naredim še nekaj fotografij in se vrnem nazaj. Prebudim Zorico, sledi pospravljanje šotora in ostalih stvari, pakiranje v avto in že nadaljujeva pot po zahodni obali otoka. Prispeva do legendarne plaže Agios Nikitas. Neverjetne barve morja se prepletajo s belim peskom ter zelenjem, ki cveti v živo rumeni barvi. Sprehodiva se po eni izmed najlepših sredozemskih plaž. Ravno se odpira terasa, nič privoščiva si še kavo in nato dalje.

Še nekaj kilometrov in zapustiva zeleno Lefkado. Pred nama rahlo valoviti bujni pašniki in travniki, ki jih omejujejo globoki zalivi in nato v ozadju gore. Ali sva na morju ali se voziva nekje po Sloveniji, Švici,… Ne to je Grčija v vsej svoji pestrosti in lepoti.

Preko Korintskega zaliva na Peleponez

Počasi se bližava Korintskemu zalivu. Zaliv bova prečkala preko impozantnega mostu Rio–Antirrio, ki je bil zgrajen leta 2004. Dolg je 2880 m in je trenutno drugi največji most, ki visi na kablih.

Največji je še vedno Millau Viaduct v Franciji. Most velja za mojstrovino saj je pri gradnji bilo potrebno upoštevati izredno globoko morje, potresno dejavnost, verjetnost cunamijev ter širitev Korintskega zaliva zaradi premika tektonskih plošč. Vožnja po mostu je resnični nepozabna, saj zame. Višina pilonov (stebrov) je 164 m nad morjem, vožnja teče na višini 57 m nad morjem, piloni so na razmaku 560 m. To so podatki, ki pustijo vtis.

Tako sva s preko tega impozantnega mostu prispela na Peleponez. Načrt je bil, da z vožnjo nadaljujeva po zahodni obali vse do skrajne južne točke in se nato skozi Šparto obrneva proti vzhodu, kjer nato ob vzhodni obali zaključiva potovanje po polotoku.

Olympia

Prve olimpijske igre so bile leta 776 pr.n.št. Odvijale so se vsake štiri leta, v Olimpiji na Peleponezu. Posvečene so bile Zevsu. Bile so tudi verska prireditev – romanje v sveti gaj Altis. Razvile so se iz slovesnosti v čast umrlim.

Midva sva prispela v Olimpijo 1. maja popoldan. Ves čas sva imela v glavi uro, do kdaj je muzej na prostem odprt. Prav srečen sem bil, ko sva prispela pravi čas na cilj. Ampak ta sreča žal ni trajala dolgo. Sumljivo prazno je bilo parkirišče. Na parkirišču je bilo le nekaj avto. Ravno tako so le redki hodili po poti, ki vodi do prizorišča antičnih olimpijskih iger. OK, mogoče je samo pozno. Z rahlimi dvomi se napotiva proti mestu za prodajo vstopnic, kjer žalostna izveva, da je prvega maja vse zaprto. V jezi si mislim kje je tu logika, saj ravno 1. maja imajo ljudje čas za izlete in sedaj zaprto. Ko tako žalostna in jezna stojiva in ne veva kaj pristopi eden izmed zaposlenih do naju in nama da nasvet, da naj greva po cesti naprej od koder bova imela prav lep pogled na stadion. Ubogala sva ga in si vsaj na ta način ogledala antični stadion in celotno prizorišče prvih olimpijskih iger.

Na jug Peleponeza

Po  kavi in sladoledu v turističnem delu Olimpije, sva se odpravila dalje proti jugu Peleponeza. Hitro sva prišla na obalo Jonskega morja. Cesta je ves čas tekla ob morju. Pogled na morje so skoraj ves čas ovirale sipine. Tu in tam sva se ustavil in pogledala onkraj sipin. Levo in desno dokler seže pogled se je raztezala peščena obala. Kilometri in kilometri peščenih plaž. Saj je lepo, ampak v tej velikosti postane celo preveč monotono. Pot naju je peljala proti Pilosu, kjer sva imela namen poiskati namestitev. Že v temi prispeva sicer v zelo lep majhen turistični kraj. Sprehodiva se ob obali, kjer so čudovite restavracije. Oči se nama kar svetijo od “luštov”. Ja, zasluživa si eno malo bolj “komot” večerjo. Poiščiva spanje in nato brž v eno izmed restavracij na pregovorno dobro grško hrano. Vprašava za sobo tu in tam in povsod polno. Nato naju napotijo par sto metrov nazaj po cesti, kjer bi moralo biti prosto. OK, pogleda na morje ne bo, ampak samo da je soba. Tam so imeli prosto, ampak cena je bila v višavah. Nič greva naprej, toliko pa res ne dava samo za spanje. Končno najdeva nekaj bolj skromnega in ne toliko po ceni, kot po kvaliteti. Za eno noč bo že. Mogoče niti ne bi pristala ampak pred očmi sva že imela krožnik poln dobrot, ki čaka na najina prazna želodca. Takoj najdeva restavracijo, ki bo po najinem mnenju “ta prava”. Naročiva hobotnico, lignje in grško solato. Sedaj pa bo. Ja je bilo, ampak ne to kar sva tako željno pričakovala. Hobotnico je nekdo pozabil na žaru, lignji so imeli dolgo življensko izkušnjo za sabo. Edino kar je bilo OK je bila solata.
In nauk? Ne spati in ne jesti v turističnih krajih. Kot da ne bi vedela.

Vonj, ki ga ne pozabis. Vonj cvetočih limon.

Kar malo razočarana greva spat. Pred spanjem pa še tuširanje in umivanje, saj kdo ve kdaj bova ponovno imela sobo, kjer se bova lahko umila. Odprem vodo, hladna je ampak tople nikjer. Zdaj pa še to. Točim, točim ampak tople še vedno ni. Že rahlo tečna poiščeva gazdarico in ji poveva, da tople vode ni. Ne more verjet. Pride pogledat, ampak tople vode še vedno ni. Obljubi, da bodo takoj uredili. Utrujena leževa v posteljo, čakajoč da uredijo z vodo. Slišiva, da hodijo po hiši, razbijajo, točijo vodo in tako pol ure, ena ura,… in jaz že zaspim. Nekdo potrka. Zaspan v gatah in rahlo nagačen odprem vrata in pred menoj gazdarica. Na vse načine se opravičuje in nato dobiva ključ od sosedne sobe in da se lahko v sosedno sobi umijeva. OK. Tako tudi to urediva. Ampak spoštujeva njihov trud.

… pot naju hitro popelje na makadam med nasade limon. Kako limone dišijo ko cvetijo. To je noro. Pustiva avto ob sadovnjaku in naprej peš. Gorilnik, vodo, torbo,… in greva. Kakšnih 200 – 300 m naprej naju čaka gozd in majhna gozdna pot naju vodi do slapu. Odlično, čudovito,… Sama v gozdu pod slapom si pripravljava zajtrk, nato pa še kava. Uživava. Noro. Tudi to je Grčija.

,