Preko Hercegovine v Črno goro

Dan se je že krepko prevešal v popoldne. Stres zaradi pozabljenih potnih listov v Mostarju je že za nama. In sedaj je čas za VEČ kot zasluženo kosilo. Ustavila sva se v prej omenjeni vasi Plužine. Ob obali Pivskega jezera sva poskusila srečo in bila kasneje več kot zadovoljna.

Privoščila sva si kosilo in tudi deci rdečega se je prilegel. Nevihta, ki naju je cel dan lovila naju je ujela ravno v času kosila. Več kot odlično. Midva v zavetju in ob vrooooči kavi, zunaj pa kot sodni dan.

Prečkanje Durmitorja

Nisva naredila niti 500 m po poti preko Durmitorja in že sva imela prisilni postanek. Pred nama je bil velik vprašaj? Levo v temno luknjo ali desno. Na srečo kmalu slišiva avto. Po vprašanju katera je prava pot za Žabljak in njegovem odgovru je pred nama še večji vprašaj. In glej, srečno naključje. Pripelje se še tretji avto in tudi njega ustaviva. S precejšno sigurnostjo nama zagotovi, da je prava pot levo. To pomeni v temno luknjo!

Zakaj je bilo to srečno naključje. Zato, ker na poti dolgi 42 km sva vsega skupaj srečala mogoče ŠTIRI avte!!!

Celotna pot po Durmitorju je naravnost katarza za telo in duha.

Sva na prelazu visokem 1907 m. Veter je tako močan, da se na trenutke ne moreš obdržati na nogah. NORO!!! Mrzlo pa tako!!! Zunaj avta sva zdržala vsega nekaj minut. Fotografirati praktično zaradi vetra in mraza ni bilo možno.