Barve jeseni – Albanija (4)

November 14, 2014
Posted in Potovanja
November 14, 2014 Andrej Pulko

Vlore, juhozahodna obala Albanije

Teh zadnjih 120 km cest ob južni obali je resnično fantastičnih. Cesta čudovito razgibana. Z ene strani gore na drugi strani morje. Doline so bolj ali manj bohotijo v oljčnih ali kakšnih drugih nasadih.

Vsake toliko časa zavijeva z glavne ceste in se odpraviva raziskat kakšen zaliv, ki vabi s svojo plažo. Prelepih plaž je obilje. Relativna majhna pozidanost in skoraj nič turističnih kompleksov obeta mnogo. Vse je skoraj naravnost čudovito. Narava s svojo razgibanostjo je naravnost osupljiva. Ne morem pa razumeti, kako je  lahko lasten narod tako mačehovski do lastne dežele (ne države). Kako lahko na svojo zemljo odvržeš le eno smet, kaj šele na tone. In te gore odpadkov preko strug hudournikov na koncu končajo v morju.

Paradoks je, da v kolikor pobrskam po svojem spominu, narodi ki se imajo za najbolj patriotske, so najbolj mačehovski do svoje zemlje. V kolikor imaš nekaj resnično rad, potem verjetno to spoštuješ in tudi neguješ. Ali se motim?

Kakor koli, narava je Albanija dala ogromno. Upam, da bodo nekega dne to tudi opazili. Ne zaradi drugih, ne zaradi obiskovalcev ali turistov. Ampak zaradi sebe. Saj z odnosom do lastne zemlje kažejo odnos do sočloveka in na koncu do svoje lastne identitete.

Tokratno potovanje po Albaniji se je zaključilo v enem izmed mnogih zalivov, kjer sva še zadnjič postavljala šotor. Tokrat je bila noč zelo kratka. Ob dveh zjutraj sva že pospravljala kamp, saj naju je čakala več kot 15 urna vožnja preko severa Grčije, skozi Makedonijo in celotno Srbijo pa vse do Subotice, kjer se srečam s svojo drago ženo.

Iskanje carinikov na grški meji

Na veliko presenečenje carinikov se ob kakšnih treh zjutraj pojavim na Albanski meji. Sledil je temeljit pregled avtomobila, saj malo pa sem le bil sumljiv. Kljub preiskavi so bili cariniki zelo prijazni. Po temeljiti kontroli prispem na Grško mejo. Rampa spuščena, nikjer nikogar. Končno od nekod le pride policaj. Preveri dokumente in že grem naprej. Pri carinikih čakam in čakam. Z avtom malo naprej in malo nazaj. Še vedno nikjer nikogar. Če ni carinika k meni, pa moram jaz k cariniku. Po objektu iščem kogar koli, ki bi mi namignil, kje lahko najdem carinika ali pa nekoga, ki mi bo dvignil rampo.  S pomočjo drugih uradnikov le najdem carinika, ki je bil na drugi strani mejnega prehoda. Kot kaže le niso vajeni prehoda meje ob takšnih urah. Nič hudega, vse to je del potovanj.

Še jutranja vožnja proti Solunu in še zajtrk v Grčiji in še samo 800 km in že sva v Subotici, kjer se pridruživa prijateljem na večerji.

,