Barve jeseni – Albanija (3)

November 9, 2014
Posted in Potovanja
November 9, 2014 Andrej Pulko

Albanska brezpotja pustila posledice

Danes sva imela kar precej smole. Na avtu poškodovala zadnji odbijač, popraskala vrata in blatnik, vzratno skoraj pristala med skalami,… Tika si skoraj poškodovala nogo. Na koncu se vse dobro konča. Srečno sva prispela nazaj v “civilizacijo” in bila kljub nastalim “ranam” precej zadovoljna. Na koncu je bil še vedno velik plus.

Spanje sva si poiskala v manjšem, zelo urejenem kampu pred mestom Skader, tik ob Skaderskem jezeru. Zelo urejeno in zelo lepo. Vsekakor priporocam! Po vsem kar se je dogajalo čez dan, sva spala kot prerojena.

Pot nadaljujeva proti jugu Albanije. Nekaj časa voziva v zaledju v smeri Tirane, nato pa zavijeva proti Draču. Izmenjaje voziva ob morju in v notranjosti. Podobe ob cesti jasno kažejo, da se Albanija prebuja s polnimi pljuči. Ogromno morajo narediti še na infrastrukturi, vendar se napredek kaže na vsakem koraku in skoraj povsod po državi.

Berat, staro otomansko mesto

Tokom dneva si ogledava Berat, ki je lep primer starega Otomanskega mesta. Saj je zanimiv in kar lep, vendar zame je v Albaniji lepši primer Gjirokaster. Vsaj po mojem mnenju.

Obrneva proti morju. Nekaj časa voziva po naravnost katastrofalnih cestah. Upal bi reči, da so ponoči skoraj neprevozne. Luknje in kamenje so preprosto prenevarni.

Tik pred večerom prispeva v Vlore. Tukaj se prične zame ena najlepših obmorskih poti, ki traja skoraj vse do Grške meje. Za uživanje v vožnji nimava časa, saj naju preganja noč in misel na iskanje lokacije, kjer lahko postaviva šotor. Plan je prespati na eni izmed mnogih plaž, ki se vrstijo vzdolž obale.

Prvo naju čaka vzpon, ki ga opraviva pod težo oblakov in rahlega dežja. Bijeva bitko s časom. Še kakšnih 20 minut do teme, midva pa kakšnih 1000 m nad morjem med gozdovi. Končno ugotoviva, da sva na prelazu. Sedaj naju čaka le še spust. Na koncu spusta pa bi morala biti lokacija za kampiranje. Opraviva rekordno hiter spust, ki občasno meji že na dirko.

Še ni konec težav

Kar odahneva si, ko pred seboj ugledava samotno plažo. Super, pa še cesta vodi do nje. Hvala bogu! Že sva na plaži, stopim ven in preverim teren. Saj je trden. Pesek prekrit s kamenjem. Saj še lahko grem malo naprej. Sranje, avto se je vkopal. Dva trije poskusi in avto nasede na pesku in debelem kamenju. Nikamor več. Spredaj je popolnoma zabarikadiran z debelim kamenjem. Z golimi rokami poskusim odkopati avto. Pod kolesa podstavim tepihe. Nič, ni šans. Avto je ostal vkopan.

Pustim avto. Kar je je. Danes ga sigurno ne bom več rešil. Bom jutri poskusil nekje poiskati pomoč. Sedaj mi je glavna misel, da postavim šotor. Za nameček s planine pihe močan veter in celo rahlo dežuje. Podloge pod šotor sploh ne morem namestite. Veter je premočan. Poskusim s šotorom. Sreča, da imam kline za pesek. Nekako mi uspe postaviti šotor. Nikakor mi ne da miru avto. V miru naredim plan. Imam zračno blazino za dvig avta, imam lopato, poiskal bom nekaj za pod kolesa, spustil zračnice,…

Tako pomirjen ob tuljenju vetra zaspim. Zbudim se še pred sončnim vzhodom. Še v temi se lotim reševanja avta iz peščene pasti. Delam po načrtu, ki sem ga naredil še včeraj zvečer. Vse steče lepše kot v najlepših sanjah. Avto je po slabih 20 minutah že zunaj.

Kako dober je občutek, ko si teorijo preveril v praksi. Prav vesel in ponosen si v miru privoščim obilen zajtrk in na koncu še osvežilno kopanje. Dopoldan uživam v prekrasnem jutru na čudoviti plaži.

,