Proti Albaniji

Zbudil sem se v deževen in meglen dan. Prespal sem V Črni Gori tik za srbsko – crno gorsko mejo. Čakala me je vožnja proti Podgorici. Sprva do Biogradske Gore in nato atraktivna dolina reke Morače. Tik za kanjonom leži glavno mesto Črne Gore in nato le še kakšna ura vožnje do že znanega kampa ob Skadersekm jezeru pred Skadrom.

Nekje pred Podgorico so se oblaki razkadili in kazati se je začel lep dan, ki se je že prevesil v popoldne. Nekaj grozečih oblakov na nebu mi ni dalo miru, kar je botrovalo k odločitvi, da si prvo postavim šotor in se šele nato odpravim naprej. Ta poteza se je kasneje pokazala za pravilno odločitev.

Shpella e Pëllumbasit, jame v okolici Tirane

Ob kakšnih treh popoldan se odpravim proti Tirani in nato še dlje do jam Pellumbas, ki ležijo kakšnih 30 km južneje od Tirane. Cesta vodi prav skozi center Tirane kar v kombinaciji s popoldansko gnečo je odličen recept za cijazenje in nestrpno gledanje na uro. Ne bi želel biti pozen in nato hiteti na neznanih poteh. Končno se prebijem skozi Tirano in nato se še nekaj časa lovim po okoliških cestah, saj nova cesta, ki jo gradijo proti Elbasanu spremeni marsikatero staro cesto v slepo ulico. Takšen način gradnje je kar nekaj krat botroval k obračanju in vračanju. Po kakšnih treh ali štirih poskusih mi le uspe. Prebijem se do vasice Pellumbas, kjer avto pustim pri vaški gostilni, saj dlje gre le peš ali na hrbtu osla ali podobnega pomagala.

Kot sem se malo prej lovil po vaških cestah, tako sem se sedaj lovil po stezah, ki vodijo mimo hiš nekam pod goro. Ugotovil sem, da potrebujem pomoč in tako prosim fantiča, ki se pojavi v bližini. Z veseljem mi priskoči na pomoč. Po parih metrih se nama pridruži še mlajši možak s katerim sta bila s fantičem v sorodnem razmerju, ampak nisem uspel ugotoviti v kakšnem.

Z zelo hitrim tempom grizemo koleno in hitimo po pobočju. Vsake toliko se ustavimo in skupaj občudujemo prelepo dolino, ki se vije globoko pod nami.

Po kakšni slabi uri hitre hoje dosežemo jamo. Razdelimo si ročne svetilke in že se podamo v jamo. Bredemo po kakšnih petih centimetrih blata. Izogibamo se luknjam, izogibamo se stoječi vodi. Flori mi kaže luknje, ki so nastale vsled sondiranja s strani raziskovalcev, kaže mi netopirja, ki ga je snel s stene jame, kaže mi vse skrite kotičke jame.

Sreča v nesreči

Vse bolj nas priganja ura in tako sklenemo, da je čas za vrnitev. Ob sestopu mi na enem izmed prelomov spodrsne in sprva pristanem na hrbtu in nato z glavo naprej v eni izmed lukenj. Svetilka odleti v eno smer, jaz pa v drugo. Za trenutek me pograbi rahla panika, saj sem z glavo zelo udaril ob tla in sem bil prepričan, da bom padel v nezavest. To je zadnje, kar bi si želel. Hitro pohitim proti izhodu iz jame, kjer opazim da kar precej krvavim še bolj pa me strese, ko vidim ves blaten fotoaparat in objektiv. Prepričan sem bil, da nista preživela padca. Prvo očistimo aparat in po preiskusu in ugotovitvi, da deluje si vidno odahnem. Nato nastopi čas za mojo glavo, kjer Flori poskusi ustaviti krvavitev. Šele ko je uporabil tobak in mi ga zatlačil na rano, krvavenje preneha.

Na šivanje v Tirano

Tako blaten, potolčen in v strahu pred slabostjo se hitro odpravimo proti dolini. Zaskrbljeni pogledi Florija mi dajo vedet, da ni vse OK. Ob njegovi hiši že čaka nona, ki me umije in spravi koliko toliko v red. Brez možnosti ugovarjanja pade odločitev, da moram na šivanje. Tako mi pade še vožnja v Tirano, kjer Flori po mnogih klicih le ugotovi, da je bolnica Marije Terezije tista, kjer mi bodo pomagali. In res je bilo tako. Že v trdi temi prispeva na kirurgijo, kjer me hitro porihtajo. Še zaslišanje policije in že lahko grem dalje.

Vidno si s Florijem odahneva in sedaj je čas za kavo. Tako se nekje na ulicah Albanije srečam z njegovimi prijatelji, kjer skupaj popijemo pijačo. Žal me je dolga vožnja do kampa prisilila, da sem naše druženje moral prekiniti. Mojega rešitelja sem odpeljal nazaj do njegove vasice in potem nazaj do kampa. Par minut pred polnočjo končno prispem v kamp. Upal sem samo, da še ne spijo in da me bodo spustili noter.

Zelo hitro sem bil v šotoru in poskušal najti nek položaj, ko me ne bi vsaj en del telesa bolel. Ni važno če boli, samo da sem v svojem šotoru.