Brezpotja Mongolije
Po kakšnih 7-8 urah vožnje je za nami še zadnji prelaz ta dan. Tik pred nočjo se pričnemo spuščati po razdrapani cesti in pred seboj uzremo jezero. Uspelo nam je prevoziti cca 100 kilometrov. Uspeh? Ja, menim da velik uspeh. Že da imamo še cel avto je velik uspeh. Kakor koli Yeti ni “težkokategornik”. Precej naložen je mogoče vsega skupaj kakšnih 18 cm oddaljen od surove skalnate podlage, ki lahko vsak trenutek razpara karter ali pa poškoduje menjalnik, pogon ali kaj drugega. Tako da ja, menim da je velik uspeh. Ves čas bijemo bitko s časom, terenom, izbiro prave poti in hkrati uživamo ob nezemeljski lepoti okolja.
Po kakšnih 7-8 urah vožnje nas ujame noč ob jezeru Khar. Smo nekje na višini 2600 m. Noč bo peklensko hladna. Na skalnatem pobočju tik ob jezeru iščemo primeren kraj za tabor. Povsod skalovje, kamni. Končno najdemo nekaj kvadratnih metrov površine, ki je kolikor toliko primerna za postavitev kampa. Ob zvedavih pogledih črede konj, ki se pase v neposredni bližini, v nekaj minutah postavimo šotora.
Preseneti nas obisk dveh pastirjev. Na konjih sta se vzela od nikoder. Eden je imel zraven sebe na sedlu ovco, ki je mirno čakala na “prevoz” domov, striženje, ali celo na glavno vlogo pri večerji.
Neusmiljen veter ter sonce naredijo svoje. Pustijo pečat na obrazih ljudi, ki so vsak dan izpostavljeni temu neizprosnemu podnebju. Na oko je skoraj nemogoče oceniti njihovo starost. Zraven utrjenih in zgaranih obrazov jim je stalni spremljevalec nasmeh. Prav vsak pogovor se prične z nasmehom. Žal se ne razumemo niti besede. Razumem le, da vprašujejo po cigaretah in nečemu za na zob. Žal ali na srečo nimamo ne enega ne drugega. Nejeverno zmajujeta z glavami in se počasi izgubita nekje v daljavi.
Taborenje ob jezeru Khar, zahodna Mongolija
Končno se lahko vrnemo k večerji. Na hitro pojemo in že smo v šotorih. Noč pa je vse prej kot mirna. Ves čas slišim rezgetanje konj, ki postaja vse glasnejše. Ne vem ali je to posledica tišine noči ali so konji vse bližje. Vem, da je Matic postavil šotor še dlje od avtomobila prav blizu črede. Kaj če se ponoči zapletejo v vrvi šotora, kaj če v strahu poteptajo šotor. Ne da mi miru. Vzamem svetilko in ven. Zunaj pa neverjeten mraz krepko pod ničlo. Posvetim. Na varni razdalji opazim gručo svetlikajočih se oči, kar mi da malo miru. Grem nazaj v šotor. Končno se zagrejem, ko mi Zorica prizna, da jo peklensko zebe. Na sebi ima praktično vse kar je možno in še vedno jo trese mraz.
Kaj pri vragu je sedaj? Ura je nekje blizu druge zjutraj. Ob šotoru slišim pogovor in korake. Planem ven. Ob šotorih dva možaka. Kaj pri vragu ob tej uri želita ta dva? Kar precej sem razp…. Menim, da mi poskusita razložit, da ju peklensko zebe in da bi prespala v šotorih. Kaj sta nora, kam naj jih dam? Od kod sta ob tej uri prišla in kam gresta? Ocenil sem, da nista popolnoma “brez aditivov”. Bolj jima dopovedujem, da ni prostora, da sta šotora polna, bolj rineta noter. Gledam že kje je kaj za v roke. Matica končno prisilim v pogovor. Slišita da nisem edini moški. Z kar malo ostrine v glasu sem jima končno dopovedal, da žal morata dalje. Žal nisem bil prepričan in siguren v njune povsem dobre namene. Verjetno so bile moje skrbi odveč, ampak žal ….
Končno posijejo prvi žarki. Na soncu grejemo naša prezebla in neprespana telesa, ampak tudi to je del potovanj. Hitro zajtrkujemo in pospravimo kamp ter že nadaljujemo našo pot v neznano.
Pred nami je še kakšnih 70 km te peklenske poti skozi božansko okolje.
se nadaljuje …
