Iz Armeniji v Gruzijo
Iz Yerevana smo se ob jezeru Sevan namenili direktno proti Tbilisiju. Pot je dolga vsega 290 km, kar se nam je takrat zdelo kot le kratek skok v bližino. Proti severu postane pokrajina ponovno gozdnata kar je precejšnje nasprotje od osrednjega dela.
Zamorjeni uradniki na armenski meji
Kar malo smo nestrpni saj nas čakata dve neznanki, in sicer prečkanje armensko-gruzijske meje ter Gruzija sama. Administrativni postopki na armenski strani so bili ponovno izredno duhomorni. Birokracija na višku. Mrki in prav nič prijazni pogledi uradnikov so nas spremljali ves čas. Na gruzijski strani je bila edina dilema ali Slovenci potrebujemo vizo ali ne. V parih minutah je bila meja že za nami. Že po nekaj kilometrih je bila opazna očitna razlika med državama.
Tbilisi
V Tbilisi prispemo pozno zvečer. Iščemo kakšen hostel nekje v centru mesta. Mislim, da nam že v drugem poskusu uspe. Nekje med ozkimi ulicami starega mestnega jedra najdemo prav simpatičen hostel. Prostor se je našel v veliki skupni spalnici , kjer nas je spalo vsaj kakšnih 20. Kljub množici je bilo povsem OK.
Tbilisi ni videti veliko mesto. Leži ob reki Kura. Prav presenečeni smo bili, nad podatkom, da ima nekje 1.400.000 prebivalcev. Naša ocena je bila, da ni kaj dosti večji od Ljubljane. Kako smo se zmotili!
Pred spanjem sva se z Zorico odpravila na nočni ogled mesta, Rok in Matic pa sta poglabljala mednarodne odnose s pivom v roki. V večernih urah je center mesta zelo lepo razsvetljen. Stara lesena pročelja ponosno bdijo nad ozkimi ulicami. Ogromno starih stavb je zelo lepo obnovljenih. Utrip mesta je kljub pozni uri zelo živ. Ulice so polne mladih, ki se odpravljajo zabavi naproti. Midva sva najino noč nadaljevala v eni izmed pivnic ob domači hrani. Še prehitro je prišla polnoč in z njo nujen odhod proti hostlu.
Gori, rojstni kraj “tovariša” Stalina
Vožnjo skozi Gruzijo nadaljujemo proti Črnemu morju. Smer Gori, rojstni kraj Josipa Visarijonoviča Džugašvilia – Stalina. Pitje kave in Coca Cole pred rojstno hišo in muzejem ruskega boljševiškega revolucionarja. Kako se svet spreminja. Izkoristili smo priložnost in poprosili lokalno vodičko, ki nam je omogočila, da smo vstopili v rojstno hišo Stalina. Hiša je drugače zaklenjenja in pod budnim očesom varnostnikov.
Današnji cilj je prispeti pod vznožje mogočnega Kavkaza. Torej obrnemo na vzhod proti gori Kazbeg. Po idilični vaški cesti vozimo vsega mogoče kakšnih 25-30 km, ko nas brez kakršnega koli opozorila iza ovinka preseneti vojaški bunker z vojakoma v polni vojaški opremi. Ne vem kdo je bil bolj presenečen mi ali pa mogoče celo ta dva vojaka. Vidim, da ne gre zgolj za kontrolno točko ampak, da je stvar malo bolj resna. Po kratkem pogovoru ugotovimo, da pod nobenim pogojem ne moremo nadaljevati poti. Povesta, da so naprej “Rusi” in da dalje ne gre .
Šok iz ovinka
To področje poznamo pod imenom Južna Osetija, kjer vlada napetost vse od leta 1990 (v novejši zgodovini). Južna Osetija se bori za neodvisnost od Gruzije. Vsake toliko časa pride do kakšnih ugrabitev, eksplozij min ali podstavljenih bomb. Od leta 2004 dalje je dokaj mirno, brez večjih incidentov. Predvsem z željo Gruzije, da ne poglablja spora z Rusijo.
Kljub vsem naporom je leta 2008 izbruhnil resen spopad, saj se je Gruzija odločila “osvoboditi” ozemlje južnih Osetov. Glavno Južno Osetsko mesto Chinvali je napadla z 150 tanki in polno mobilizirano vojsko. Moskva je jasno odgovorila. V tem spopadu je ruska vojska popolnoma porazila Gruzijce. Zavzeli so več mest, ki ležijo geografsko zahodneje od spornih območij. Svoje napredovanje so Rusi ustavili le 55 km pred Tbilisijem. Kar nekaj časa so Gruzijci obtoževali Ruse, da so z vdorom na Gruzijsko ozemlje sprožili vojno. Te trditve so kasneje ovrgli predstavniki ZN.
S popisom nas in našega avta ter zagotovilom, da se vrnemo nazaj, se je končala naša pot proti Kavkazu. Saj bi mogoče lahko poskusili po kateri drugi poti, ampak odločili smo se, da ne bomo izzivali sreče. Preveč krat so nam bogovi stali ob strani, da bi z nekim vztrajanjem preverjali njihovo potrpežljivost in naklonjenost.
Smer Turčija
Pot po Gruziji se počasi bliža koncu. Še zadnjič smo naredili spremembo poti in kakšnih 200 km pred Črnim morjem zavili na zahod proti Turčiji.
Gruzija je na nas pustile zelo lep vtis. Dežela je lepa, predvsem njen zahodni del, ki meji na Turčijo. Prav gotovo je izredno lepo tudi področje Kavkaza, ki pa ga žal nismo imeli priložnost videti. Tbilisi in Gruzija je vsekakor ena izmed točk, za katero smo se prav vsi člani zedinili, da bi se z veseljem vrnili.
