Iran 2014 – Armenija

August 11, 2014
Posted in Potovanja
August 11, 2014 Andrej Pulko

Iz Irana v Armenijo

Še nekaj kilometrov in že bomo na meji z Armenijo. Mejo z Armenijo bomo prečkali na edinem mejnem prehodu z Iranom. Sprva vozimo kar nekaj kilometrov ob reki Araz, ki je hkrati mejna reka. Zanimivo je, da je na Azerbaijanski strani opaziti bistveno več vojaških opazovalnic in vojaških objektov kot na Iranski.

Cesta je skoraj prazna. Praktično nikogar nikjer. Nisem popolnoma miren. Nisem popolnoma prepričan kje je sploh mejni prehod, vozim bolj po občutku. Nisem popolnoma prepričan kako je s “papirji”. Vem, da ne potrebujemo vizumov nisem pa ravno prepričan kako je z avtom.

Misli mi prekine mejni prehod, ki se pojavi nenadoma. Sploh nisem prepričan ali smo na pravem mestu. Za glavni armenski koridor bi pričakoval nekaj malo bolj,…

Igra živcev

Sem že pri iranskih carinikih. Sprva me malo pošiljajo gor in dol. Mislim, da najbolje ne vedo kaj naj s karnetom. Kakšno uro stojim malo na soncu malo čakam v njihovi pisarni in gledam nekakšen film, ki se vrti na TV-u.

Med mojim čakanjem eden izmed uradnikov spi spanje pravičnega. Počasi mi že najedajo živce. V kolikor bi vedel, kaj me čaka na armenski strani bi še le bil nagačen. Končno se od nekod pojavi eden izmed uradnikov in mi prinese “poštemplane” vse papirje in že je Iran za nami. Preden zaključim moram še reči, da so bili iranski uradniki vsaj zelo prijazni v kolikor jim ravno hitrost ni bila blizu.

Smo že pri Armencih. Pričaka nas pravi ruski medved, ki nam prvi preišče avto. Po zatrjevanju, da nimamo ne narkotikov in ne orožja nas spusti naprej. Bili smo presenečeni, kako hitro je bilo gotovo. Kako smo se zmotili. Prava administracija nas je šele čakala par metrov naprej. Prvo okence, izpolnjevanje obrazcev, plačilo nekih taks, drugo okence, izpolnjevanje obrazcov, tretjo okence ponovno izpolnjevanje nekih obrazcev, potem avto na rentgen, nato nazaj k administraciji. Na štirih mestih sem pojasnjeval kakšne barve je avto. Šele nato ključar odpre kapijo in lahko zapeljem naprej. N šei konec. Mislim, da že petič pregledajo avto in končno po kakšnih 2 urah nategovanja levo, desno, okence gor, okence dol lahko gremo dalje. Vendar le kakšnih 50 m. Še plačilo zavarovanja in spet pojasnjevanje kakšne barve je avto in sedaj pa resnično lahko gremo dalje (nikakor ne poskusite z barvami kot so kapučino, bež, barva kave,… jaz sem na koncu moram pristati na “silver”).

Samostan Tatev, na drugi strani kanjona

Pot nadaljujemo proti samostanu Tatev. Samostan leži na precej odročnem delu Armenije. Vozimo po glavni cesti Kapan – Goris. GPS pravi levo. OK, malo mi je sumljivo, saj že glavna cesta ni ne vem kaj, sedaj pa naj že z nje zavijemo naravnost v gozdove. Preverim na GPS-u. Videti je v redu, le cca 30 km je do cilja. Druga varianta je precej daljša in naredi velik ovinek. Seveda izberemo to, krajšo varianto. Če smo v Iranu prevozili čuda, bomo pa še tukaj zmogli teh 30 kilometrov. Cesta se nadaljuje v gozd in že po kakšnem kilometru preide v makadam. Vztrajamo in vztrajamo. Vsega skupaj nam je še ostalo kakšnih 15 kilometrov, ko naletimo na nepremostljivo oviro. Pridemo na rob kanjona. GPS še vedno vztraja da smo na pravi poti. Sledimo navodilom, cesta je že davno izginila. Ko se tako počasi prebijamo po kolovozu po robu kanjona srečamo dva možaka. Niti besede se ne razumemo. Razumemo le, ko nam nazorno pokažeta, da dalje ni ceste! Sranje! Obrniti na nemogoči lokaciji in počasi nazaj. Pred zadnjim vzponom sopotniki pot iz preventive nadaljujejo peš, Yeti pa počasi pleza nazaj proti vasici.

Sedaj nam ni težko izbrati tiste druge variante!

Sevan, armensko morje

Po ogledu samostana nadaljujemo v smeri severa, proti jezeru Sevan oziroma “Armenskemu morju”. Jezero Sevan leži na nadmorski višini 1916 m. Prenočili smo nekje na njegovi obali. Zjutraj se nad nami razbesni nevihta in v tekmi z njo hitimo pospraviti tabor in že vozimo dalje.

V Armeniji smo si ogledali še samostan Geghard. Tako samostan Tatev kot Geghard sta imela izredno pomembno vlogo v zgodnjem krščanskem obdobju.

Sledil je še hiter ogled glavnega mesta Yerevan, ki je v vseh pogledih popolno nasprotje vsega, kar se nahaja izven njega. Armenijo smo zapuščali z zelo mešanimi občutki. Deželo bi si želel spoznati bolje, za kar pa bi vsekakor potreboval bistveno več časa.