Šparta, Leonidas in 300
V Šparto sva prihajala iz južne smeri, iz smeri velikega mesta Kalamate. Kakor hitro sva pustila mesto za nama je v trenutku izginila kakršna koli sled po civilizaciji. Potovala sva preko zelo divje pokrajine. Gorski prelazi, strma pobočja, zelo ozke doline. Ceste, ki niso ravno za voznike s slabimi živci. Ampak pokrajina je res nora. Z vožnjo po tej pokrajini začenjam razumevati žilavost in neustrašnost špartancev.
Pot do Šparte
Pot do antične Šparte vodi skozi nasade oljk. Na vrhu vzpetine naju čaka samo majhna tabla, ki potrjuje, da sva na pravem mestu. Popolnoma sama, se sprehajava med nasadi oljk, kateri skrivajo zgodovino mesta, ki je nekoč vlivala strahospoštovanje celotnemu Sredozemlju. Mesto leži na čudoviti lokaciji. Zeleni nasadi oljk v ozadju pa gorske verige na katerih se lesketa sneg. Kraj izžareva zelo pozitivno energijo in spokoj. Celotno vzpetino obkrožajo nasadi. Kaj hitro ugotoviva, da nasadi dejansko tvorijo mejo antične naselbine. Bolj kot ostanki antike naju navduši lepota kraja samega.
V Šparti sva še obiskala spomenik kralju Leonidasu, ki se je s svojimi špartanci in ostalimi Grki tako pogumno zoperstavil silni perzijski vojski pri Termopilah.
V neposredni bližini Šparte se nahaja še eno mesto, ki je v zgodovini odigralo pomembno vlogo. Ta kraj je Mystra. V 13 st. je bila drugi najpomembnejši kraj v bizantinskem cesarstvu. Leta 1989 so bile ruševine, vključno s trdnjavo, palačo, cerkvijo, samostani imenovane pod Unescovo zaščito.
Značilnost Mystre je, da je bila zgrajena v terasah in med spodnjimi in zgornjimi vrati je precejšna višinska razlika. Ko sva prispela do zgornjih vrat sva ugotovila, da sva žal prepozna.
Duh Šparte, duh Leonidasa je večen
Nič ne de. Šparta je vse odtehtala. Ura se preveša že v pozne popoldanske ure in potrebno je narediti plan za naprej. Ustaviva se pri vaški gostilni na obrobju Šparte. Pred gostilno sedita dva možaka v zrelih letih. Zadnji prostor za avto pa bolj ali manj zaseda motor, ki glede na videz vsekakor pripada enemu izmed domačinov. Ko le nekako poskušava sparkirati najin avto, iz gostilne priteče možak in umakne motor. Super, hvala.
V gostilni je bilo nekaj domačinov, oprema izpred približno tridesetih let, na steni pa TV in nogomet. Najdeva si svoje mesto. Pri mizi se zelo hitro pojavi gospa zrelih let, za katero se izkaže da je natakarica. Ugotovimo, da z angleščino ne bo šlo. Nič grem za njo v kuhinjo in ji pokažem kakšno kavo in pivo bi pila. Vrnem se k najini mizi in na mizo postavim prenosnik, ter začnem planirati kam se lahko še danes premakneva. Ob mizi se s pladnom v roki pojavi gospa. Sam hitim pospravljati prenosnik in vse ostale stvari, na kar me gospa s kretnjo prekine. Prinese manjšo mizico na katero položi pijačo. Dobil sem kar solzne oči. Prijaznost, pripravljenost na pomoč teh ljudi je prav neverjetna. Hkrati tako ponosni in hkrati tako prijazni. Ko zapuščava gostilno naju ustavita starejša možaka, ki sedita pred gostilno. Vpraša me ali govorim nemško. Odgovorim mu, da nekaj malega, nakar mi možak začne eins, zwei, drei,… in tako do zehn. In nato, da je to vse kar ve nemško. Legenda. Mislim, da je bil to le uvod, kar je nato sledilo. Pride Zorica in on se vstane, ter vpraša če jo lahko objame. Seveda. Tako jo objame en in nato drugi, ter še vsak ji da za popotnico ljubčka. Legende,..
Ne vem, kaj me je omamilo. Ali je bilo to pivo v vročem popoldnevu ali geste domačinov. Poln zanosa in veselja v srcu nadaljujeva kar najino pot proti vzhodni obali Peleponeza. Plan je, da si nekje na samem najdeva prostor za šotor, večerja ter spanje.
