Iran 2014 – sever

July 20, 2014 Andrej Pulko

Prečkanje meje med Turčijo in Iranom

Mejo smo prečkali praktično brez zapletov. Na turški strani smo bili gotovi v nekaj minutah, na iranski strani pa smo sprejeli pomoč, ki jo seveda za ustrezno denarno nadomestilo nudijo domačini. Moram reči, da je osebje (vojska in policija) izredno prijazno. Je pa res, da je jezik kar velika ovira. To je tudi razlog, da sem “žrtvoval” cca 50 EUR za vse storitve in v kakšnih 30 minutah smo ze bili v Iranu.

Pričakal nas je pol puščavski svet. Vozni park in red na cestah  je očitno drugačen kot v Turčiji. Prva nesigurnost, mogoče celo strah je za nami. Zaupanje in dober občutek so nam dali vojska in policija na meji.

Pred nami je še cca 300 km do Tabriza. Planirano imamo spanje v parku, ki se nahaja v parku v samem mestu. Temperatura v avtu počasi raste, in sicer iz dveh razlogov. Prvi je temperatura zraka, ki vztrajno narašča, drugi pa je promet na cesti. Hitro ugotovim, da me tukaj čaka najtežja vozniška preizkušnja doslej.

Vožnja po Iranu

Vožnja skozi Tabriz je nočna mora. Kako tukaj vozijo! Tukaj so sami norci! To je nekaj resnično nemogočega. S pomočjo sopotnikov se končno prebijemo do parka, kjer bi naj bil kamp. Kot ponavadi smo prispeli na cilj 5 minut pred nočjo. V kolikor tukaj ne najdemo prostora za kampiranje smo nadrsali. V mesto med te samomorilce ne grem, to sem se že odločil!

Hvala bogu je kamp tukaj. Še lepše. V kampu so tudi šotori, ki so že postavljeni in jih lahko najamemo. Hitro se dogovorimo za to drugo možnost. Cena 10 EUR za to drugo možnost in glede na našo utrujenost se mi to zdi več kot odlično. Prinesemo spalne vreče in na hitro imamo šotor pripravljen za spanje.

Prvi dan v Iranu.

Park Eil Goli (The Shah’s pool) je eden izmed centrov dogajanja v Tabrizu. Park nikoli ne spi. Celo noč so ljudje v parku, kot tudi cel dan. Prav na hitro se odpravimo na ogled parka in kasneje na adrenalinsko vožnjo do največjega pokritega bazarja na svetu. Vožnja je bila nepozabna (beri zgornji odstavek)! Bazar pa zaprt. Razloga sta bila dva. Prvi tekma Iran – Argentina in drugi da je bil petek. Nic hudega, pa jutri zjutraj.

 

Vožnja na sever Irana

Po jutranjem ogledu Velikega bazarja smo se odpravili naprej. V smeri Kaspijskega morja. Tabriz je na nas naredil zelo pozitiven vtis. Še celo vožnja je bila danes mnogo znosnejša. Na nas so naredili izreden vtis ljudje. Željni so pogovora. Željni so komunikacije. Predvsem mladi navezujejo stik na vsakem koraku. Ni pomembno ali so fantje ali dekleta. Mogoče so dekleta še bolj pogumna in celo radovedna. Skratka počutili smo se izredno. Tabriz nam je pregnal še zadnje dvome ali strahove. Vsekakor ga kot vstopno točko priporočamo vsakomur.

Vožnja proti Kaspijskemu morju je potekala mirno. Delno po avtocesti v smeri Teherana delno pa po precej dobrih lokalnih cestah. Vzponov in spust je ogromno. Višina 2300 m je nekaj povsem normalnega. Kolikor se le da pazim na zavore, saj so ob vseh teh spustih po mojem še najbolj obremenjene. Vozimo po pol puščavskem svetu, ki ga vsake toliko časa prekinejo rodovitne doline, kjer se bohotijo nasadi oljk. V enem izmed takšnih nasadov smo tudi prenočili.

Seman, gostoljublje po iransko

Spali smo odlično. Kamp pospravimo kar se da hitro, nekaj malega zajtrkujemo in že nadaljujemo z vožnjo proti Kaspijskemu jezeru. Nov dan je prinesel novo pot in nadvse prijetno novo poznanstvo.

Seman, Seman ima majhen lokal v majhnem mestu na ravninah ob Kaspijskem jezeru. Z njim smo se srečali povsem slučajno. Po kar nekaj urah vožnje smo postali lačni in povsem naključno zavili v njegov lokal. Sprva nam je pripravil zelo obilno malico, nato pa je vztrajal, da smo danes njegovi gosti. To smo izvedeli šele s pomočjo njegovega prijatelja, ki nam je v polomljeni angleščini prenesel Semanove želje.

Kako reči ne? Pred časom bi še vztrajali na svojem planu, s potovanji pa smo se naučili, da je na potovanjih potrebno zgrabiti, kar ti potovanje prinese. Tako smo se prepustili Semanu. Natrpali smo se v majhno Kio in juris v neznano. Sprva vožnja na tržnico. Prva postojanka: knjigarna in izposoja angleško – farsi slovarja. Druga postojanka lubenica z nožem, tretja postojanka nakup domačega sladoleda in nato divja vožnja v hribe. Zelo “zanimiv” okus domačega sladoleda dodatno začini vožnja v hribe.

Skupaj smo si še ogledali Masooleh. Masooleh je prav lepa gorska vas, ki ohranja tradicionalen videz. Nahaja se v hribovju obdanem z bujnimi gozdovi.

Popoldan smo še izkoristili za odhod do trdnjave Rudkhan, ki je bila ravno tako na našem seznamu želja. Po ogledu nas je čakalo zelo neprijetno opravilo. Kako Semanu razložit, da potujemo naprej proti Kaspijskemu jezeru in to brez njega. Na vsak način je želel z nami in da se skupaj vrnemo k njemu domov, kjer na že pričakuje njegova žena. Nikakor, nikakor ni mogel razumet, da že gremo dalje. Z resnično žalostjo v očeh se je poslovil od nas. Moram priznati, da je tudi nam bilo precej težko pri srcu, saj nikakor nismo želeli prizadeti čudovitega človeka. Hvala ti Seman!